Življenje v divjini
nima nič skupnega s paradižem, ki si ga predstavljamo. Resnica
je , da narava ne potrebuje človeka za zaščito pred nastankom
določenih populacij. Če se določene vrste premočno razmnožijo
in obremenjujejo revirje , pride do izumiranja zaradi lakote ,
bolezni , napadov ujed , spopadov med istimi vrstami in kanibalizma.
Pri tem lahko pride do ogrožanja celotne vegetacije in tam živecih
bitij, npr. tudi zaradi nastanka kuge. To je eden od razlogov
, da človek posega v divjino . Če si človek in žival delita življenjski
prostor ta ne more potekati brez kontrole . Pri preštevilnem
razmnoževanju pižmovk v Holandiji , bi se nasipi in jezi sesuli
, bober bi v Kanadi povzročil poplave na cestah in poljih, oposum
pa bi na Novi Zelandiji razjedal gozdove. Kontroliran lov lahko
prispeva k pravemu ravnovesju med življenjskim prostorom
in številom divjadi. Izkoriščanje divjih živalskih vrst
se strogo kontrolira tako na nacionalnem kot na mednarodnem podrocju.
Krznarska stroka ne ogroža niti ene živalske vrste.
Večina divjih živali, ki se jih uporablja za trgovanje s krznom,
ni ubitih zaradi krzna, ampak zaradi uravnavanja življenja divjadi.
To je potrebno za vzdrževanje ustreznega števila živalskih
vrst in za zdrav ekološki sistem, nadzor nad populacijo in
kontrolo bolezni, hkrati pa tudi za zaščito javnih in zasebnih
površin. Mednarodna trgovina s krznom ne posega v ogrožene
vrste in izpolnjuje Konvencijo o mednarodnem trgovanju z ogroženimi
vrstami ( CITES).
